Misli z morosta

V včerajšnjem Delu je bilo spet moč prebrati nekaj informativnih vrstic o globalnem segrevanju in vplivih globalnega segrevanja na kakovost življenja v prihodnje (seveda brez prve slovenske Nobelove nagrajenke ni šlo). Vendar se tokrat v članku niso dotaknili domnevnih suš, naraslih morij, ki naj bi poplavila obmorske metropole in podobnih katastrof. Zapis se dotika neposrednih posledic povišanih temperatur ter vročinskih valov. Teh naj bi bilo v prihodnje vedno več, kar naj bi za seboj prineslo tudi več smrti za posledicami vročinskih valov.

Vemo, o čem gre? Konec julija je ponavadi, ko začnejo novinarji v času kislih kumaric poročati o smrtnih žrtvah po vsej Evropi. Krivec: vročina. Gledalec se ob tem res zgrozi. Pred očmi se mu začnejo prikazovati podobe zdravih ljudi, ki sredi Evrope v osrčju civilizacije in njenih pridobitev umrejo kot sredi puščave,….ali pa kar zgorijo (ja, človeška maščoba je res lahko gorivo).
Seveda je realnost precej drugačna. Praviloma se v statistiko t.i. žrtev vročinskih valov uvrstijo zelo stari in hudo bolni ljudje, ljudje, katerih organizem je na robovih homeostatskega ravnotežja, ljudje, za katere je neznosna vročina zgolj tisti zadnji kamenček, ki prevaga tehtnico v smer neizbežnega. Tragično, a vseeno ne tako dramatično kot je mogoče sklepati z naslovov v dnevnem tisku.

Pa s tovrstnim napihovanjem ubijalskih razsežnosti pasjih dni niti nimam nekega problema, senzacionalističnega poročanja smo deležni tudi ob kakih precej bolj občutljivih temah. Zbode me, ko ugotovim, da je omenjena tematika očitno postala novo orožje tistih, ki podžigajo paranojo podnebnih sprememb. In to v medijskem prostoru, kot je slovenski, kjer vlada glede globalnega segrevanja že kar apatično enoumje.

V branje:
KLIK
KLIK
KLIK
… za uravnoteženje.

 

Če se navežem na prejšnji zapis, sem podobno številko o slovenskih otrocih, ki živijo pod pragom revščine zasledil tudi v Žurnalu. Članek pa navaja še dva podatka, ki sta mi dala misliti. Kar 13% gospodinjstev si ne more privoščiti mesa vsak drugi dan, obenem pa jih 5% nima v lasti osebnega avtomobila. Če predpostavimo, da gre za isti vzorec gospodinjstev jih torej kar 8% postavlja osebni avtomobil pred prehrano.
Tudi če dopustim možnost, da je velik del teh gospodinjstev iz odročnih krajev, kjer ni javnega prevoza, je takih, ki raje investirajo v pleh kot puranov zrezek pri nas gotovo kar nekaj.

 

Barbara Žgajner Tavš po pisanju Financ trdi, da je v Sloveniji danes “47 tisoč otrok, ki so revni in pol milijona Slovencev, ki so lačni“.

 

Za las je šlo! Minimalna večina volivcev Venezuele je pokazala, da socializem ni alternativa izrojenemu in popačenemu kapitalizmu. Pokazala je tudi, da se svobode ne menja za 6 urni delavnik in socialne ugodnosti (dobra lekcija za nekatere domače nostalgike) in da Chavezova razsipnost (trikratno povišanje javne porabe) in vmešavanje v gospodarstvo (nacionalizacija vse povprek, reguliranje cen) dolgoročno te južnoameriške državice ne pelje iz revščine.

Chavezovega eksperimenta s tem še ni konec, a vsaka klofuta šteje.

 

Nadaljevanje besedne zveze poznamo. Na pamet mi je padla ob ravno končanem EP v košarki. Pa ne zato, ker je našim spet malo manjkalo do uvrstitve, ki slovenski košarki že nekaj časa pritiče. Sploh ne. Sedmo mesto je dober rezultat. Pa ne zato, ker smo miniaturna država. Hrvati niso bistveno večja nacija (vsaj ne v redih velikosti), pa imajo zavidljive dosežke v marsikateri “mainstream” športni panogi.

Velikost naroda je bolj kot v številkah pomembna v glavah. In dokler bodo naši športni novinarji po desetletju, v katerem si je slovenska košarka (z drugimi športi) neizpodbitno priborila vidno mesto v svetu še vedno tiščali mikrofone pod nos raznim svetovnim avtoritetam, ter jih ponižno spraševali: “Što kažete na igru Slovenije?”, se občutka, da smo v glavah še vedno mikroskopsko majhni, nikakor ne bom mogel znebiti.

 

[youtube]CH7j7kNSDRY[/youtube]

Tale paše kot ulit v te deževne dni.

 

Vsak ima svoj okus, ampak meni je enostavno všeč. Moderna zasnova, lepo dopolnjena s palmami in grmički rive ne oropa mediteranske duše. Še vedno veš da si v Splitu.

Sicer pa sem se kljub lanski zaobljubi spet vdal čarom Dalmacije. Tokrat od Dubrovnika (z avtocesto časovno oddaljen toliko kot včasih Split), preko Pelješca (prodnata samotna plažica z zelenim morjem pljunek stran od kempa) z zaključkom v okolici Trogirja.

Naj na tem mestu zapišem še, da ni slepo sledenje pozivom populističe retorike nekaterih politikov, ki ljudi odvračajo od obiska hrvaške obale nič manj kot kretenizem.

 

Ok, spet se mi je osmica vnela, tako, da sem v enkratnem moodu, da malo pojamram. Včeraj se je zgodila še ena od prireditev Miss Slovenije, veliki vrhunec vseh (vedno več jih je, res) bolj ali manj smiselnih lepotnih tekmovanj pri nas. Punca je čisto lušna, kodrasti lasje me likes, ima lep nasmeh (mogoče celo malo preveč zobe pokaže) in tudi prireditev se mi je zdela za slovenske razmere precej na nivoju. Ni mi pa jasno, zakaj naj ima prenose take prireditve čez javna RTV? Ni mi jasno, kakšna je sploh še funkcija javne RTV, če se na njej pojavljajo take, izrazito komercialne prireditve. Lepotna tekmovanja bi težko označil kot stvar javnega interesa. Kolikor vem na Švedskem javne televizije namenoma ne uvrščajo v svoj program lepotnih tekmovanj, pri nas pa smo izgleda priča obratnemu trendu, kar je, glede na to, da so bila v preteklih letih lepotna tekmovanja v domeni komercialnih TV hiš, precej nenavadno.

Naj bo RTV to kar mora biti, glede na to, da jo financira ljudstvo: kanal, kjer si lahko pogledaš Braneta Rončela, BBCjev dokumentarec, kakšen malo manj ljudski film in kakšen kvaliteten pogovor ali okroglo mizo, ne pa subvencionirana komercialka.

 

Nismo družba znanja, naše univerze so precej povprečne in se ne povezujejo z gospodarstvom, mladi bi najraje delali v javni upravi, klima za podjetniško iniciativo je povprečna, država nima niti zametka konkretne vizije. Torej od visokotehnoloških podjetij kot je Nokia očitno ne bomo živeli.
Imamo visoke davke brez efektivnega sistema vzpodbud, tog trg delovne sile in smo nasploh precej neprivlačni za tuje vlagatelje (predvsem v panogah z višjo dodano vrednostjo) - tistih par se na vse kriplje oklepamo (Revoz) ali pa jih naženemo (KBC). Torej o kaki novi tovarni avtomobilov ali mikroprocesorjev najbrž lahko zgolj sanjamo.

Smo pa lahko evropski Las Vegas.

 

Torej končno sem se prepustil čarom jabolčnih iTunes in zabrisal Winamp v kot. Slovo je boleče, služil mi je od njegovih začetkov, ko sem mp3je prenašal še enega po enega z US Roboticsom. Poglavitni razlog za zamenjavo je, da me je doletel sestrin ostareli iPod mini. No ja, ne tako ostarel. Čaka na novo baterijo in bo skoraj kot nov (mogoče pofotkam postopek zamenjave, če mi sploh uspe). Do takrat imam nekaj časa, da se ufuram v iTunes in zaenkrat sem kar zadovoljen.

Fino se mi zdi predvsem to, da me je program enostavno prisilil, da si končno uredim svojo glasbeno zbirko, česar me je bilo roko na srce kar malo strah. Malo morje neurejenih mp3jev z luknjastimi tagi do katerih sem dostopal predvsem preko Total Commanderja (Winamp playliste se me nikoli niso prijele) so mi v zadnjem času dostikrat priskutile muziko ali pa sem jo preprosto izgubil v vsej zmešnjavi. Upam da bo iTunes temu naredil konec.